Gorana smo zasledili še v času njegove zgodnje kariere, ko je igral v Evropi. Priljubil se mi je takoj na prvem srečenju. Je eden prijaznejših in najbolj odkritih ljudi, ki sem jih kadarkoli imel čast spoznati. Imam pet otrok, ki so v življenju srečali stotine športnikov, a Gogi velja za njihovega najljubšega. Obožujejo njegovo pristnost. Za takšnega igralca se kot agent potrudiš še močneje, ne le, ker je to tvoja služba, temveč ker ga ceniš kot osebo.

Gogi je tri leta starjši od mene. To ni veliko, a ni niti malo. Otroštvo sva zato preživela med skupno igro. Od košarke, do hokeja na rolerjih in bejzbola. Ko je začel igrati nogomet, sem ga začel tudi sam. Nato je presedlal na košarko, jaz sem mu znova sledil. Bil mi je vzor, želel sem biti kot on. Čeprav igrava na različnih pozicijah in sva se razvila v različna igralca, mi je bil tudi mentor.

Na Kosezah se je o Gogiju veliko govorilo kot o talentiranem mladem košarkarju. To je pomenilo, da se je pri igri proti starejšim košarkarjem moral še posebej dokazati in pretrpeti kakšno grobost. A te niso ustavile njegove prepoznavne tekmovalnosti. Še danes te bo poskusil premagati v vsaki igri, pa naj bo to košarka, šah, pikado ali tablić. Hitrejši in boljši bo želel biti tudi v beljenju sten, košnji trave in sestavljanju pohištva. To je del njegove osebnosti. Vse kar dela, dela na 110%. Mislim, da so to znali ceniti tudi njegovi soigralci in trenerji skozi vso kariero.

Za redkokaterega igralca rečem, da bi lahko igral v tisti ekipi Jugoplastike, ki so jo novinarji razglasili za najboljšo na svetu. Goran Dragić bi gotovo lahko. Na to ne vplivajo samo košarkarske vrline, ampak tudi človeške. Po prijateljski tekmi v Kopru, z zmago na kateri smo osvojili prvo mesto na turnirju, sem dal igralcem prost dan. Vsi so se oprhali in hitro odhajali s svojimi očeti, mamami, dekleti, ženami ... Edini, ki se je z avtobusom vrnil v Ljubljano, je bil Goran. Velika zvezda lige NBA se je z našim šoferjem Janezom in ob glasbi, ki jo imata oba rada, vrnila v Ljubljano. To je zame primer nad primeri. Ta zgodba se mi zdi vredna več, kot pa če bi na kakšni tekmi dosegel petdeset točk.

Z Goranom sva prvič sodelovala na svetovnem prvenstvu 2006 na Japonskem. Ekipa ga je hitro sprejela, zaradi svojega odnosa do dela in zagnanosti se je takoj vklopil v moštvo. Na začetku je bil sicer nekoliko sramežljiv, a na parketu zelo tekmovalen in talentiran. Za tem smo skupaj preživljali številna poletja, na pripravah in tekmovanjih. Na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 2014 sva bila celo cimra. Odlično sva se razumela, vedno je bil poln pozitivne energije.

Na gostovanju v Velenju v dresu Ilirije je Gogi tekmecem v prvem polčasu povzročal ogromno preglavic. Vijugal je med 30 kilogramov težjimi branilci, da je navijač gostiteljev s tribun začel od svoje ekipe zahtevati, da ga zaustavijo tudi za ceno poškodbe. Kratek pogovor z Goranovim trenerjem, Spasojem Todorovićem, med polčasom je poskrbel, da se vročekrvni navijač v drugem polčasu več ni ni oglasil.

Gogi je bil priljubljen najstnik, a skromen in prizemljen. Kot sin inštruktorja vožnje je za volan avtomobila sedel nekoliko prej kot njegovi vrstniki. Samozavest pri njemu tako ali tako ni bila nikoli vprašljiva. Najboljši dokaz za to je njegova odločitev za odhod v ligo NBA. Z odkupom pogodbe v Evropi je tvegal ogromno, a je z vero vase sprejel pogumno odločitev, ki se je obrestovala.

Za Gorana, kot obetavnega mladega košarkarja, sem slišal že prej, a prvič sva skupaj zaigrala na evropskem prvenstvu 2009 na Poljskem. V izbrani vrsti je imel na svojem položaju močno konkurenco in svoje prve reprezentančne zbore je odlično izkoristil za učenje od starejših soigralcev. Izvrstno smo se razumeli tudi izven košarkarskih dvoran. Zelo rad se smeji in pri trenutkih zabave je vedno v prvi vrsti.

Goran si je priljubljenost, ob uspehih na športnem področju, prislužil s svojo dostopnostjo. Za fotografijo, avtogram in pogovor s svojimi oboževalci si vzame čas vedno, ne glede na situacijo. Ko ga ogovorijo med večerjo v restavraciji, se interkacija, ki bi bila za večino zvezdnikov rutinska ali celo nezaželjena, zaradi njegove odprtosti zavleče tako dolgo, da se hrana na krožniku skorajda ohladi.

Gogi je vedno znal poskrbeti za ljudi okoli sebe. V mlajših letih sva z njegovim bratom Zoranom pogosto jedla na njegov račun. Z igranjem pri Slovanu si je namreč služil bone za hrano, ki sva jih z Zokijem pridno izkoriščala za špagete z bolonjsko omako Pri Jovotu.

Goran je bil že od malih nog vestranski športni talent z izvrstnimi motoričnimi spodobnostmi. Uspel bi ne glede na to, kateremu športu bi se posvetil. A izbral je košarko in se ji popolnoma predal. Po šolskem treningu je odšel na klubskega, dan pa zaključil z igro ulične košarke na zunanjih igriščih. Tam se je priučil tudi trikov, ki jih kot pedagog nisem dovoljeval. Kako obrambnemu igralcu sneti hlače ali na skrivaj uščipniti tekmeca so fantje usvojili sami. A tudi takšna znanja košarkarju pomagajo, da postane bolj iznajdljiv, pozitivna “barabica”.